Len

Sejali smo negda lena, kuljko smo šteli,
Njeguvali ga i steška, z rokami pljeli.
Ljepote lenovoga plovoga cvetja se navživali,
sredi zemlje v lenu srečni, skrivečki se kušuvali.

Zrele stebljike vum z zemlje smo spukali,
v rokoveti kutili, v snopje mom vezali.
Semenje je tre bilo fkrej zrihljati,
z batom toči i terje dobro zdrumljati.
Na trlici su žene rokoveti trle, pak mikale,
povesmo i kodelju za presti preprovljale…

Mnoge su zimske večeri prelje, pre kolovretu ostale,
svetile su petrolejke, pak su preju v klopke namotale.

Predelali smo lena tak v kodelju, povesmo i prejo,
a tkolci su zetkali domoče plofte i odejo.
S semena pak v zdelo
sakefelejočke fino jelo.

Lenek, naš lenek, obločiv si nas i hroniv,
pak i mnoge snešice s punim ormorom zamož otpraviv.

Katarina Herman